Partner me ne razume in imam občutek, da mi ne stoji ob strani

Spomnim se, kako sem Timija v času nosečnosti »gnjavila«, da bi moral z mano na šolo za starše in druge delavnice za pripravo na porod. On pa se je vztrajno izmikal. Zmeraj je našel izgovor, da ne more it. Res sem se veliko obremenjevala in mu očitala, da ne gre z mano. Na vse pretege sem se trudila ga prepričati, da morava na to delavnico in da nama bodo informacije prišle še kako prav. Očitala sem mu, da mu ni mar in da mi ne stoji ob strani. Kar nekaj krat sva se skregala na ta račun. »Pa zakaj je takšen problem ugoditi noseči punci, ki ima samo željo, da greš zraven na delavnico?«

Veliko krat, ko imamo ženske občutek, da nas partner ne podpira, mu očitamo, da mu je vseeno in da nas ne razume, se za vso to razumsko igro ega in žrtve skriva nekaj globljega. Zato se lahko na tej točki ustavimo in vprašamo »zakaj«?

1.     »Zakaj« imam občutek, da me ne razume in ne podpira in kaj dejansko sama skrivam za neko razumsko željo?

Sama sem npr. ozavestila in si priznala, da ga tako zelo »gnjavim«, da greva na delavnice zato ker je bilo mene strah poroda. Bilo me strah kako bo vse potekalo, ali mi bo znal stati ob strani in mi pomagati. Hotela sem narediti kljukico in se prepričevala, da bo po skupnem obisku šole za starše strah izzvenel. Morda bi res, morda pa bi ga samo potlačila globlje v podzavest in si razumsko trdila, da sem strah odpravila. In tako se je tudi zgodilo. Čeprav sva na koncu le uspela skupaj obiskati delavnico za pripravo na porod je moj strah še vedno obstajal. Dokler se sami ne soočimo s strahom in ga dejansko tudi predelamo ne moramo pričakovati, da bo na podlagi zunanjega faktorja, kot je npr. obisk delavnice strah izginil. Dejstvo je bilo, da me je bilo strah same sebe. Strah me je bilo zavedanja, da bom to stvar morala izpeljati sama. Ja, ob meni bodo osebe, ki mi bodo pomagale, me bodrile, usmerjale. Ampak kakorkoli že, jaz sem tista, ki bom morala izpeljati stvar do konca in roditi. Bom dovolj močna?  Kako bom jaz izpeljala porod, bom kos bolečini, kaj če pride do zapletov,…? Strah me je bilo mojega individuuma. In ker sem se bala ozavestiti svoje strahove je bilo lažje pozornost usmeriti v to, da me partner ne podpira. Lažje delo je obsojati druge kot se soočiti sam s sabo.

2.    »Zakaj« se partner izmika in daje občutek, da me ne podpira?

Včasih je prav, da se, preden ga obtožimo, postavimo tudi v njegovo kožo. Mogoče so tudi vse njegove reakcije posledice strahu. Morda ga je strah ali bo kos vsemu temu, ali bo dovolj močan, da ti bo znal stati ob strani, te gledati nemočen ob tem, ko bo videl, kako te boli, ali bodo njegove reakcije pravilne, te bo prav usmerjal in ti bil prava podpora, ki jo potrebuješ?

Obsojanje in premlevanje »zakaj me ne podpira« in na drugi strani »zakaj mi partnerka ves čas gnjavi in pritiska« običajno ni idealna rešitev, ki bi prinesla kakšne spremembe in rezultate. Veliko bolj koristno je ozavestiti svoje strahove in si jih zaupati. To je pot, ki pomaga strahove predelati in jih odpraviti.