Kaj govori moj strah in kaj razumski izgovori?
Velikokrat se mi vsiljujejo razumski izgovori a v resnici v sebi vem kaj je prava resnica in kaj je najboljše zame.
Zakaj torej ne zmoremo poslušati srca in vedno podležemo svojemu razumskemu umu in egu?
Pa poglejmo skozi primer: imamo primer mladega dekleta, ki si zaradi določenih neprijetnih simptomov ter vsakdanjih pritiskov močno želi osebnostnih sprememb in točno ve, kaj je v tistem trenutku za njo najboljše.
V sebi čuti, da ko se bo premaknila naprej, bo vse skupaj drugače. Boljše.
In na tej točki lahko poudarimo, da je popolnoma normalno, da se na teh prehodih pojavi strah, ki pa v ozadju vsiljuje naslednje možne omejitve, s katerimi te tvoj um želi obdržati na "stari točki":
Strah pred soočenjem z lastnimi čustvi, občutki, ranami, travmami - velikokrat mislimo, da bo boleče odpiranje, a če se vsega skupaj lotiš postopoma in z veliko mero pripravljenosti potem se nimaš česa bati. Strah, da bo potem vse drugače - seveda bo drugače in seveda se bodo stvari odvijale v drugačni smeri. A skoraj vedno samo v pozitivni smeri. Če odvržemo nekaj, kar nas je do sedaj bremenilo ne more biti slabše mar ne? Strah pred tem, če te bodo drugi podprli pri tvoji spremembi - vsekakor ti bodo tisti, ki se bojijo, da se bodo s teboj mogli spremeniti, precej nasprotovali. A zavedati se moraš, da takrat ko misliš resno in točno veš kaj je najboljše za tebe bodo tudi vsi okrog tebe to brez dvoma podprli (ali pa vsaj ne bodo mogli vplivati na tebe), strah pred tem, ali bom kos življenju na višji vibraciji - višja vibracija ni nek duhovni svet, kjer v lotus položaju meditirate cel dan. To je svet, kjer je velikokrat manj zamer, obsojanj, krivde... Svet, kjer smo sposobni ozaveščati in jasno prepoznati lekcije, ki se nam ponavljajo. Je svet, kjer za svojo bolezen ne krivimo virusov in bakterij ampak lastno neravnovesje in blokade. Svet, kjer ustvarjamo in hkrati privoščimo. In svet, kjer živimo svoj svet in ne svet soseda, politike, prijateljev.
